Vrtec Kobacaj

Kapljice smo se v petek 3. 12. 2019, odpravile na železniško postajo, kamor je bil namenjen tudi Božičkov vlak, ki je pripotoval iz Ljubljane. Nestrpno smo ga čakali na peronu in nato končno zaslišali znameniti pisk, ki je napovedal prihod vlaka. Najprej nas je pozdravil škrat, nato gospa Božičkova, na koncu pa je vendarle prišel tudi sam Božiček. Z nami je malo pokramljal, zapeli smo mu božično pesem, na koncu pa nam je razdelil bombone.

Pomahali smo mu v slovo, ko je vlak speljal in glasno zapiskal, v zrak pa se je valil gost oblak dima iz lokomotive. Obisk pa smo zaključili s toplim čajem, ki nam ga je pripravil Zavod za turizem Grosuplje.

Kapljice smo si ogledale predstavo Bobek in barčica v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Tam so nas prijazno sprejeli in posedli v dvorano. Spremljali smo Bobka, ki je na svojo barčico vzel veliko živali, a medved je bil pa vseeno prevelik in mala barčica se je prevrnila. Zato so skupaj zgradili večjo barko, kamor so se lahko vkrcali vsi in uživali v skupnih dogodivščinah. 

Kapljice smo se z veseljem odzvale vabilu ge. Olge Jaketič, da tudi letos predstavljamo vrtec Kobacaj na že 20. prireditvi Z roko v roki v organizaciji  krajevne organizacije Rdečega križa Žalna. Naša skupina je prikazala venček ljudskih pesmi in plesov (Mat' potico pečejo, Marko skače, Al' me boš kaj rada imela, Lan' sem ji kupil in Sem deklica mlada vesela), na koncu pa smo zapeli še našo pesem Mi smo Kapljice. Počaščeni smo, da smo bili lahko del te prireditve in tako tudi mi prispevali svoj kamenček v mozaik dobrodelnosti, ki jo izvaja omenjena organizacija. Hvala.

POSNETEK NASTOPA

Letošnji tradicionalni zajtrk je bil za Kapljice in Metulje iz vrtca Kobacaj prav poseben. Pričakovali smo namreč obisk župana občine Grosuplje, dr. Petra Verliča. Že kar nekaj časa pred napovedanim zajtrkom smo mu odnesli vabilo, katerega je z veseljem sprejel in to je pomenilo, da se moramo še dodatno potruditi pri pripravi tega dogodka.

Ves teden je bil v znamenju zajtrka, ki nas je čakal. Igralnico smo okrasili v jesenske barve, ustvarjali smo z odtenki, rdeče, rumene, zelene, rjave in oranžne. Obiskali smo čebelnjak in se pogovarjali o pomembnosti čebel v našem okolju. Izvedeli smo kaj je panj, kaj je čebelnjak, kaj čebele nabirajo in kaj pridelujejo. Ker smo se naučili, da čebele privabljajo žive barve in so zato panji in čebelnjaki tako pisani, smo izdelali svoje panjske končnice, za katere verjamemo, da bi privabile mnogo čebel. Sproti pa smo se učili tudi novo pesem – čebelarsko pesem Slavka Avsenika.

V goste je zopet prišel naš prijatelj kuhinjski robot Auguštin (tako smo ga poimenovali že lansko leto) in zamesili testo za najokusnejše medenjake, kar smo jih kdaj jedli. Vsak od nas je dodajal sestavine v posodo, oblikoval medenjake in jim na koncu na vrh dodal še celo jedrce oreha. Samo pri peki v pečici sta nam malo na pomoč priskočili vzgojiteljici, saj je bilo za nas prevroče.

Poskrbeti je bilo potrebno tudi za lepo okrasitev mize, zato smo na sprehodu nabrali listje lepih jesenskih barv in iz njih naredili rožice.

Še najbolj smo uživali pri izdelavi masla. V steklene kozarce smo dali sladko smetano in jih tresli in tresli pa še tresli, a še vedno ni  bilo dovolj, da bi se smetana spremenila v maslo. In smo morali še tresti, na koncu sta pa tudi vzgojiteljici pomagali, da je bilo maslo res pravo. Bili smo utrujeni, a veseli in nasmejani, ko smo videli, kaj nam je uspelo. Roke so nas bolele pa še kar nekaj časa. Maslo in med smo nato namazali v štručko, jo zvili in dali v hladilnik, da se je malo strdilo, zvitek pa obdržal obliko.

Prišel je petek. Čas je bil, da pokažemo, kaj znamo on kaj smo pripravili. Najprej smo dobili obisk čebelarjev, ki sta nam pokazala, kako čebele delajo satje in kako naredijo prostore iz voska, kamor potem prinašajo cvetni prah. S seboj sta imela tudi čebelarsko pokrivalo, ki jih ščiti pred piki, čeprav pravita, da jih čebele pičijo kar velikokrat, a da se na to navadijo in jih piki ne bolijo več. Je pa hudo, ker čebele po piku umrejo. Naučili smo se namreč, da so čebele edine živali za katere pravimo, da umrejo in ne poginejo, ker so tako pomembne za vse ljudi in vso naravo.

Nato pa smo v svoji družbi lahko pozdravili tudi župana in predsednika občinske uprave. Po kratkem pogovoru smo mu zapeli čebelarsko himno, pesem, ki nas je spremljala ves teden, ki je vodil do zajtrka.

Že kar pošteno so se nam oglašali želodčki, zato smo se odpravili za mizo in si privoščili dobrote, ki smo jih pripravili. Kar nismo se mogli odločiti, kaj je bilo najboljše. Bili pa smo si enotni v enem – takšen zajtrk je vredno ponoviti!