Letošnji tradicionalni zajtrk je bil za Kapljice in Metulje iz vrtca Kobacaj prav poseben. Pričakovali smo namreč obisk župana občine Grosuplje, dr. Petra Verliča. Že kar nekaj časa pred napovedanim zajtrkom smo mu odnesli vabilo, katerega je z veseljem sprejel in to je pomenilo, da se moramo še dodatno potruditi pri pripravi tega dogodka.
Ves teden je bil v znamenju zajtrka, ki nas je čakal. Igralnico smo okrasili v jesenske barve, ustvarjali smo z odtenki, rdeče, rumene, zelene, rjave in oranžne. Obiskali smo čebelnjak in se pogovarjali o pomembnosti čebel v našem okolju. Izvedeli smo kaj je panj, kaj je čebelnjak, kaj čebele nabirajo in kaj pridelujejo. Ker smo se naučili, da čebele privabljajo žive barve in so zato panji in čebelnjaki tako pisani, smo izdelali svoje panjske končnice, za katere verjamemo, da bi privabile mnogo čebel. Sproti pa smo se učili tudi novo pesem – čebelarsko pesem Slavka Avsenika.
V goste je zopet prišel naš prijatelj kuhinjski robot Auguštin (tako smo ga poimenovali že lansko leto) in zamesili testo za najokusnejše medenjake, kar smo jih kdaj jedli. Vsak od nas je dodajal sestavine v posodo, oblikoval medenjake in jim na koncu na vrh dodal še celo jedrce oreha. Samo pri peki v pečici sta nam malo na pomoč priskočili vzgojiteljici, saj je bilo za nas prevroče.
Poskrbeti je bilo potrebno tudi za lepo okrasitev mize, zato smo na sprehodu nabrali listje lepih jesenskih barv in iz njih naredili rožice.
Še najbolj smo uživali pri izdelavi masla. V steklene kozarce smo dali sladko smetano in jih tresli in tresli pa še tresli, a še vedno ni bilo dovolj, da bi se smetana spremenila v maslo. In smo morali še tresti, na koncu sta pa tudi vzgojiteljici pomagali, da je bilo maslo res pravo. Bili smo utrujeni, a veseli in nasmejani, ko smo videli, kaj nam je uspelo. Roke so nas bolele pa še kar nekaj časa. Maslo in med smo nato namazali v štručko, jo zvili in dali v hladilnik, da se je malo strdilo, zvitek pa obdržal obliko.
Prišel je petek. Čas je bil, da pokažemo, kaj znamo on kaj smo pripravili. Najprej smo dobili obisk čebelarjev, ki sta nam pokazala, kako čebele delajo satje in kako naredijo prostore iz voska, kamor potem prinašajo cvetni prah. S seboj sta imela tudi čebelarsko pokrivalo, ki jih ščiti pred piki, čeprav pravita, da jih čebele pičijo kar velikokrat, a da se na to navadijo in jih piki ne bolijo več. Je pa hudo, ker čebele po piku umrejo. Naučili smo se namreč, da so čebele edine živali za katere pravimo, da umrejo in ne poginejo, ker so tako pomembne za vse ljudi in vso naravo.
Nato pa smo v svoji družbi lahko pozdravili tudi župana in predsednika občinske uprave. Po kratkem pogovoru smo mu zapeli čebelarsko himno, pesem, ki nas je spremljala ves teden, ki je vodil do zajtrka.
Že kar pošteno so se nam oglašali želodčki, zato smo se odpravili za mizo in si privoščili dobrote, ki smo jih pripravili. Kar nismo se mogli odločiti, kaj je bilo najboljše. Bili pa smo si enotni v enem – takšen zajtrk je vredno ponoviti!